»Nekega jesenskega dne so skoraj za sto evrov povišali šolski dodatek, ki so ga družine vsako leto dobile kot pomoč za nakup šolskih potrebščin, zvezkov, torb. Noro si se razveselil, v dnevni sobi si kričal: Gremo na morje! in vseh šest se nas je posedlo v naš avto za pet; jaz sem zlezel v prtljažnik kot kak ugrabljenec v vohunskih filmih, kar mi je bilo še posebej všeč.«
»Stalna uporaba preteklega časa je vendarle past. V časopisu Le Monde z dne 17. junija 1986 lahko o mamini regiji, Zgornji Normandiji, preberemo: Zaostanek v šolanju kljub izboljšavam ni bil nikoli odpravljen in še vedno kaže svoje učinke […]. Vsako leto 7000 otrok zapusti šolski sistem brez izobrazbe. Prihajajo iz 'odrinjenih razredov' in nimajo dostopa do usposabljanj. Po besedah enega od učiteljev jih polovica 'ne zna prebrati dveh strani besedila, namenjenega njihovi starosti.'«
»Življenje je bilo težko, zlasti za mojo mamo. Za očeta je bila vse: žena, ljubica, vsako leto je rodila otroka, bila je gospodinja, sama je kuhala in pekla, prala perilo, stregla v trgovini z mešanim blagom, ko je prišla kaka stranka, prelopatila vrt, ne za cvetlice, temveč za krompir in zelje, čebulo in buče; in vsak trenutek je pritekel kak paglavec, jo potegnil za krilo in priganjal: lačen!«
»Nekega jesenskega dne so skoraj za sto evrov povišali šolski dodatek, ki so ga družine vsako leto dobile kot pomoč za nakup šolskih potrebščin, zvezkov, torb. Noro si se razveselil, v dnevni sobi si kričal: Gremo na morje! in vseh šest se nas je posedlo v naš avto za pet; jaz sem zlezel v prtljažnik kot kak ugrabljenec v vohunskih filmih, kar mi je bilo še posebej všeč.«
»Stalna uporaba preteklega časa je vendarle past. V časopisu Le Monde z dne 17. junija 1986 lahko o mamini regiji, Zgornji Normandiji, preberemo: Zaostanek v šolanju kljub izboljšavam ni bil nikoli odpravljen in še vedno kaže svoje učinke […]. Vsako leto 7000 otrok zapusti šolski sistem brez izobrazbe. Prihajajo iz 'odrinjenih razredov' in nimajo dostopa do usposabljanj. Po besedah enega od učiteljev jih polovica 'ne zna prebrati dveh strani besedila, namenjenega njihovi starosti.'«
»Življenje je bilo težko, zlasti za mojo mamo. Za očeta je bila vse: žena, ljubica, vsako leto je rodila otroka, bila je gospodinja, sama je kuhala in pekla, prala perilo, stregla v trgovini z mešanim blagom, ko je prišla kaka stranka, prelopatila vrt, ne za cvetlice, temveč za krompir in zelje, čebulo in buče; in vsak trenutek je pritekel kak paglavec, jo potegnil za krilo in priganjal: lačen!«
»Ko je Prešeren 5. septembra 1846 prispel v Kranj, je za potrebe bivanja najel celotno prvo nadstropje Mayerjeve hiše. S seboj je pripeljal sestro Katro in pisarja Andreja Rudolfa, nezakonskega sina prijatelja Andreja Smoleta. V delu hiše, obrnjenem proti Mestnemu trgu, si je uredil stanovanje, na drugi strani hiše pa pisarno za opravljanje odvetniškega poklica.«
»Delavec pri plavžu, rudar v jami, delavka pri tkalnem stroju, kmet na svoji njivi, učenjak za pisalno mizo, vsi, ki nas je vojna vihra teh časov razmetala po ječah in taboriščih, po brigadah in odredih, in vsi tisti, ki so ob lakoti in preganjanju z nami vred pomagali svet snemati s tečajev stare, ljudskim množicam sovražne miselnosti.«
»V dokumentarnem filmu je to prvo pravilo, kajti če tečeš, je zgodba vedno za teboj, nisi osredinjen. S karakterji se moraš zbližati, ne spoprijateljiti, ampak samo zbližati; lahko pa se tudi sovražite – to je dobro za dokumentarni film.«
»Poleti smo vedno v Makedoniji, ker smo se začeli ukvarjati s kulturno politiko in ustanovili stranko 'mezetarjancev' – ljubiteljev dobrih stvari (hrane), kar smo poimenovali Makedox, ki je naša asociacija na promocijo kreativnega dokumetarnega filma.«
»Petra je res genialna, ona je mnogoopravilna osebnost, torej hkrati dela pet stvari, sicer samo do polovice, ampak res ogromno čas posveča otrokom. Tudi ko je v največji gneči, ima vedno čas zanju.«
»Cilj njegove poezije je bil izraziti bedo in nesrečo proletarskega sveta; ta mu je bil predvsem snov za ponazoritev novega etosa, ki zahteva očiščenega človeka; sočustvuje z zatiranim in trpečim, ki so simbol novega človeštva in nove družbe. Zato je izražal proletarsko-socialno motiviko z vizionarnimi podobami, simboli in metaforami.«